|
1. POGLAVJE (drugi del) STARŠI OD OTROK POGOSTO ZAHTEVAMO PREVEČOznake: vzgoja, vzgoja brez drame, starševsto, otroci
PRVO POGLAVJE - DRUGI DEL:
Starši od otrok pogosto zahtevamo veliko preveč!
V resnici pa nam s svojim težkim vedenjem skušajo povedati kaj potrebujejo. Včasih domnevamo, da se otroci nočejo vesti, kot si mi želimo, v resnici pa se preprosto ne morejo, vsaj ne v tistem trenutku. Večino neprimernega vedenja pride iz vzroka ne zmorem, in ne nočem.
Za vse ljudi velja, da naše zmožnosti nihajo glede na stanje psihe in telesa. Na to pa vpliva veliko dejavnikov, kot je premalo spanja, naporni dnevi, bolezni,...
Šeškanje in »čas za premislek« nista dobri vzgojni metodi. Zakaj?
Osamitev otroka za daljše obdobje, poniževanje, ustrahovanje z glasnimi grožnjami in druge oblike verbalnega ali psihološkega nasilja so primeri, ki prizadenejo otrokovo psiho, čeprav se starši otroka sploh ne dotaknejo. Tu pa vas spodbujamo, da se izognete vsakršnemu nasilnemu ravnanju oz. vzgojnemu pristopu, ki povzroča bolečino ali ustrahovanje.
Prvi razlog je, da ima tako ravnanje nasprotni učinek, kot pričakujete. Otrok preneha razmišljati o svojem vedenju in kako ga izboljšati, temveč se posveti odzivu staršev. To pomeni, da otrok sploh ne razmišlja več o tem, kar je storil. Misli samo še na to, kako nepravični in zlobni so starši, ker ga tepejo.
Druga velika težava šeškanja je psihološka in nevrološka. Možgani bolečino razumejo kot ogroženost. Kadar starši otroka telesno kaznujejo, se otrok znajde pred biološkim paradoksom. Po eni strani se vsi rodimo z nagonom, da se k staršem zatečemo po zaščito, kadar nam je hudo ali nas je strah. Če pa so otrokovi starši hkrati izvor bolečine in strahu, so njegovi možgani zelo zmedeni, saj so ravno starši tisti, ki so s svojim dejanjem otroka prestrašili. En del mu narakuje naj zbeži, drugi pa naj se k njemu zateče po zaščito. Kadar so torej starši izvor bolečine, možgani v svojem delovanju postanejo dezorganizirani in ne najdejo rešitve. Stresni hormon kortizol, ki se sprošča, kadar je človekova notranjost dezorganizirana ter se izkušnja besa in groze ponavlja, lahko dolgoročno škoduje razvoju možganov, saj zaradi njega povezave v možganih in celo možganske celice odmirajo.
Z vidika možganov in telesa smo ljudje grajeni tako, da se nagonsko izogibamo bolečini. Telesna bolečina pri otroku ustvari občutek, da ga družba zavrača. Otroci ne morejo biti popolni. Šeškanje pogosto prepreči določeno vedenje v določenem trenutku, dolgoročno pa ni učinkovito. Otroci bodo kvečjemu bolje skrivali, kadar bodo kaj ušpičili
Ko nas kdo ogrozi ali telesno napade, prevladajo naši plazilski ali primitivni možgani. Borimo se za preživetje, torej se spopademo, zbežimo ali otrpnemo.
Tudi »čas za premislek« ali osamitev ni najboljša stvar. Ali hočete, da je otrokova ponavljajoča se izkušnja, potem ko naredi napako, osamitev? Posebej za majhnega otroka to pomeni zavrnitev. Pogosto postanejo samo še bolj jezni in ne morejo upravljati s težkimi občutji, torej so se še manj sposobni obvladovati ali razmišljati o tem, kar so storili. Morda vse skupaj razumejo tako, da vi nočete biti ob njem, kadar »ni priden«. Sploh pa ta pristop ni neposredno in logično povezan z določenim dejanjem, kar je ključ do učinkovitega učenja. Rajši mu predlagajte, naj naslednjič ravna drugače in naj z vami pridobi izkušnjo lepega vedenja.
PRAKTIČNI DEL:
Nekaj vprašanj v razmislek:
-
Ali sploh imam filozofijo vzgoje? Kako premišljeno in dosledno ravnam, kadar mi vedenje otrok ni všeč?
-
Je to, kar počnem, učinkovito? Mi moj pristop omogoča, da otroke v povezavi s trenutnim vedenjem – kot tudi z njihovim odraščanjem ter razvojem – naučim lekcij, ki jih želim naučiti?
-
Se mi zdi, da je to, kar počnem, prav? Ali imam zaradi vzgoje z otroki boljše odnose? Sem po njihovi uporabi s seboj zadovoljen?
-
Se otroci pri teh vzgojnih načinih dobro počutijo? Ali izražam spoštovanje, tako da se v svoji koži še vedno lahko dobro počutijo?
-
So mi všeč sporočila, ki jih otrokom posredujem?
-
Ali včasih dajem nauke, s katerimi se sploh ne poistovetim – na primer, da je ubogljivost pomembnejša od učenja sprejemanja dobrih odločitev? Ali da najlažje dosežeš, kar hočeš, če imaš moč in nadzor?
-
Je moj pristop podoben tistemu, ki so ga imeli moji starši? Kako so mene vzgajali? Se spominjam kakšne izkušnje in kako sem se počutil? Ali samo ponavljam stare vzorce? Se zaradi mojega pristopa otroci kdaj iskreno opravičijo? Morda se to ne dogaja pogosto – ampak ali moj pristop to vsaj omogoča?
-
Ali mi pristop omogoča, da prevzamem odgovornost in se opravičim za lastna dejanja? Lahko otrokom priznam, da tudi sam delam napake? Sem jim lahko zgled, kadar jih učim o priznavanju lastnih napak?
|
|
DO SEDAJ SMO V ZAVODU POGLED IZDALI:
Vzgoja brez drame, celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.
Vihar v glavi, moč najstniških možganov, Daniel J. Siegel, M. D.
Celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.
Otroška slikanica DIHAM, Andreja Vukmir Brenčič
Otroška slikanica MOJE TELO, Andreja Vukmir Brenčič
Čuječnost za otroke in najstnike, priročnik, Debra Burdick
|
|