»Možganski SOS« 3: Možgani so sistem

SOS je kratica za SPREMINJANJE, OBLIKOVANJE, SISTEM.
Torej možgani se spreminjajo, možgane lahko oblikujemo in možgani so sistem.
 

Hkrati so kompleksen sistem, kar je tretji »možganski SOS«. Večplastni so in sestavljeni iz različnih delov, ki opravljajo različne naloge. Nekateri njihovi deli so odgovorni za spomin, drugi za jezik, tretji za empatijo in tako naprej.
 

Tretji »možganski SOS« je eno najpomembnejših dejstev, ki si jih moramo zapomniti pri vzgojnih metodah. To, da so možgani kompleksen sistem, pomeni, da se lahko z različnimi starševskimi odzivi obračamo na različne krogotoke v otroških možganih. Kadar nam vedenje otrok ni všeč, lahko vplivamo na različne »dele« njihovih možganov in na to, kako delujejo. Tako torej lahko vplivamo na en del možganov, da dosežemo nekaj, ali na drug del, da dosežemo kaj drugega.

 

Vrnimo se k možganom v prvem nadstropju in pritličju ter si oglejmo primer:

Odgovor je na dlani. Vplivati hočemo na dojemljive možgane v prvem nadstropju; nočemo sprožiti delovanja reaktivnih možganov v pritličju. Tako se lahko višji deli možganov sporazumejo z nižjimi(impulzivnimi in reaktivnimi) deli možganov ter jih preglasijo.

 

 

Kadar vzgajamo z grožnjami – to lahko počnemo neposredno z besedami ali posredno z ustrahujočimi tonom, držo in izrazi obraza – sprožimo obrambne krogotoke otrokovih reaktivnih plazilskih možganov v pritličju. Pravimo, da tako »dražimo kuščarja«, in tega pristopa ne priporočava, saj samo še stopnjuje čustva, tako pri starših kot pri otrocih.

 

Otrokov senzorični sistem spremlja vašo telesno govorico in besede ter zazna grožnjo. Biološko se sproži nevronski krogotok, ki nam v naravi pomaga preživeti, kadar smo ogroženi. Naš odziv je, da se borimo, pobegnemo, otrpnemo ali omedlimo. Otrokovi možgani v pritličju začnejo delovati s polno paro in ga pripravijo na hiter odziv, namesto da bi o vseh možnostih dodobra razmislil na bolj dojemljiv in sprejemljiv način. Mogoče napne mišice, ko se pripravlja, da se bo branil, otrpnil ali napadel. Lahko se zgodi, da pobegne ali omedli. Tako se odzivajo možgani v pritličju. Otrok tedaj ni sposoben razmišljati ali se obvladovati s pomočjo možganov v prvem nadstropju, saj mu niso na voljo. Ravno za to gre – ne moremo biti hkrati pod vplivom reaktivnih možganov v pritličju in dojemljivih možganov v prvem nadstropju. Otrok je v primežu možganov v pritličju.

Namesto da od petletnega otroka strogo zahtevate, naj se umiri, mu lahko pomagate umiriti možgane v pritličju in raje sprožite delovanje možganov v prvem nadstropju, tako da ga nežno povabite bližje k sebi in ga vprašate, zakaj se je razburil.

 

Kadar so otroci razburjeni, hočemo zanje narediti naslednje: pomagati jim hočemo spodbuditi delovanje možganov v prvem nadstropju. V prefrontalnem delu možganov v prvem nadstropju so vlakna, ki pomirjajo nižje predele možganov, kadar se odzovejo. V otroštvu se morajo dobro razviti, to pa dosežemo tako, da spodbudimo njihovo delovanje, kadar je otrok v stiski, s tem da se povežemo, preden preusmerimo. Hočemo, da se otroci naučijo pomiriti se, kadar so razburjeni, in premisliti o tem, kar se jim dogaja v notranjosti.

 

Še druga prispodoba: to je tako, kot bi v roki držali daljinca za otroka in imeli moč, vsaj delno, da odločate o tem, kako se bo otrok odzval. Pritisnite tipko »spodbudite« – to je tipka »umirite se in premislite« – in sprožili boste delovanje možganov v prvem nadstropju, torej miren odziv. Če pa pritisnete tipko »razbesnite« – to je tipka »izpustite vajeti iz rok in stopnjujte čustva« – tako da grozite in zahtevate, možgane dejansko prosite, naj začnejo boj. Tako dražite kuščarja in dobite plazilski, reaktivni odziv. Od vas je odvisno, na katero tipko boste pritisnili.