|
||||||||||||||||
|
|
||||||||||||||||
»Možganski SOS« 2: Možgane lahko oblikujemoOznake: Možganski SOS, vzgoja brez drame, discipliniranje, razvoj otroških možganov, spreminjane, oblikovanje, sistem
VZGOJA BREZ DRAME, celostni razvoj otroških možganov
Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.
Drugi možganski SOS je zelo vznemirljiv in staršem daje upanje: ne samo da se možgani spreminjajo – in s časom razvijajo – temveč jih lahko tudi oblikujemo, kar pomeni, da jih načrtno preoblikujemo z izkušnjami. Če spremljate najnovejša odkritja o možganih, ste mogoče naleteli na izraz »nevroplastičnost«, ki se nanaša na način, kako se možgani fizično spreminjajo glede na izkušnje. Znanstveniki menijo, da so možgani »plastični«, kar pomeni, da jih lahko oblikujemo. Res je, možganska arhitektura se spreminja glede na to, kaj se nam zgodi.
Morda ste slišali za znanstvene raziskave, ki dokazujejo nevroplastičnost.
Gre za to, da izkušnja učenja igranja klavirja ali izvajanja meditacije (igranja violine ali celo vadbe karateja) bistveno in fizično spreminja plastične možgane – posebej možgane otrok in mladostnikov, ki se še razvijajo, sicer pa se to dogaja vse življenje.
V skrajnejšem primeru to pomeni, da so ljudje, ki so v otroštvu doživeli zlorabo, pozneje v življenju bolj dovzetni za duševno bolezen. Znanstveniki so v nedavni raziskavi o mladih odraslih, ki so bili zlorabljeni, uporabili funkcionalno magnetno resonanco za slikanje možganov in odkrili določene spremembe v nekaterih predelih hipokampusa. Taki ljudje so pogosteje depresivni, odvisni in trpijo za posttravmatsko stresno motnjo. Možgani so se jim bistveno spremenili kot odziv na travmo, ki so jo doživeli v otroštvu.
Nevroplastičnost je za starše in njihova dejanja izjemno pomembna. Če ponavljajoče se izkušnje dejansko spreminjajo fizično arhitekturo možganov, potem moramo dobro premisliti o izkušnjah, ki jih nudimo otrokom. Razmislite, kako se z njimi družite. Kako se z njimi pogovarjate? Kako jim pomagate razmišljati o njihovih dejanjih in vedenju? Kaj jih učite o odnosih – o spoštovanju, zaupanju in trdem delu? Kakšnim priložnostim jih izpostavljate? Katere ljudi jim predstavljate? Vse, kar vidijo, slišijo, čutijo, česar se dotikajo in kar vohajo, vpliva na njihove možgane ter s tem na njihov pogled na svet in odnos do sveta – tudi na družino, sosede, tujce, prijatelje, sošolce in celo nase.
Vse to poteka na celični ravni, v nevronih in povezavah med možganskimi celicami, ki jih imenujemo sinapse. Znanstveniki so dogajanje predstavili s stavkom: »Nevroni, ki se skupaj prižigajo, se povezujejo.«
Stavek oz. »Hebbovo pravilo«, imenuje se po kanadskem nevropsihologu Donaldu Hebbu, pojasnjuje delovanje nevronov. Ko se nevroni hkrati prižgejo kot odziv na izkušnjo, se med seboj povežejo in oblikujejo mrežo. In če se izkušnja ponavlja spet in spet, povezave med nevroni postanejo močnejše. Kadar se torej nevroni skupaj prižigajo, se povezujejo.
Povezovanje nevronov je lahko dobro. Dobra izkušnja z učiteljem matematike lahko povzroči nastanek nevronskih povezav, zaradi katerih matematika predstavlja užitek, uspeh in željo po učenju. Zgodi pa se lahko nasprotno. Slaba izkušnja s strogim učiteljem lahko pomeni strah in pri tem nastanejo v možganih povezave, ki predstavljajo hudo oviro ne samo pri veselju do matematike in številk, temveč tudi pri preverjanju znanja in šoli na splošno.
Bistvo je preprosto, vendar za razumevanje ključno: izkušnje povzročijo spremembe v arhitekturi možganov. V praksi moramo torej razmišljati o nevroplastičnosti, ko se odločamo o tem, kako se bomo ukvarjali z otroki in kako bodo preživljali čas. Upoštevati moramo, katere nevronske povezave nastajajo in kakšne so posledice.
Svojih otrok ne moremo in tudi nočemo obvarovati vseh nadlog in slabih izkušenj. Izkušnje, ki so zanje izzivi, so pomemben del odraščanja in razvijanja odpornosti. Otroci si z njimi pridobivajo notranje izkušnje, ki jih potrebujejo, da lahko obvladujejo stres in poraz ter so pri odzivanju prilagodljivi. Kar pa lahko storimo, je, da otrokom pomagamo izkušnje razumeti, da bi se jim izzivi lažje zavestno zapisali v možgane kot »učne izkušnje« in ne bi bili samo nezavedne asociacije ali celo travme, ki bi jih v prihodnosti lahko omejevale.
Bistvo vsega je, da se možgani spreminjajo kot odziv na izkušnje. Kaj hočete, da vaši otroci izkusijo? Izkušnje jim bodo spreminjale možgane. Katere možganske povezave želite spodbujati? In če se vrnemo k bistvu knjige: Kako se hočete odzivati na otrokovo neustrezno vedenje, zdaj, ko veste, da se mu možgani spreminjajo? Konec koncev se mu bodo v možganih tvorile povezave tudi zaradi ponavljajočih se izkušenj pri vzgoji.
»Možganski SOS« vodi do ključnega in neizpodbitnega sklepa, ki je osrednje sporočilo knjige VZGOJA BREZ DRAME. Pripravili smo posebno poletno ponudbo za počitniško branje, ki si jo lahko ogledate v >naši trgovini<.
|
DO SEDAJ SMO V ZAVODU POGLED IZDALI:
Vihar v glavi, moč najstniških možganov, Daniel J. Siegel, M. D.
Celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.
Otroška slikanica DIHAM, Andreja Vukmir Brenčič
Otroška slikanica MOJE TELO, Andreja Vukmir Brenčič
Čuječnost za otroke in najstnike, priročnik, Debra Burdick
|
||||||||||||
| Vse pravice pridržane Zavod POGLED © 2010 - 2025 | |||||||||||||
|
Postavitev spletnega mesta in gostovanje:
Prolog d.o.o., Logatec
| 1990 - 2025 | CMSx
|
|||||||||||||
