| |
Odrasli otroci disfunkcionalnih družin - V PARTNERSTVUOznake: disfunkcionalne družine, alkoholne družine, samopodoba, partner, partnertsvo, odnosi
avtorica: Maša Blaznik
V partnerstvu bo vse drugače
Odnosi so kompleksna tema in v tem članku bomo le preleteli, kako se odrasli otroci znajdejo v partnerstvu. Odnosi, še posebej tisti najbližji, so naše zrcalo. Ko zrcalijo lepe stvari, so enostavni. Kadar nam odsevajo bolečino ali žalost, postanejo stvari naporne. Spustiti drugo osebo blizu, biti ranljiv, je v nasprotju s preživetvenimi načeli, ki so se jih odrasli otroci naučili ob odraščanju. Partnerstvo ima pomembno vlogo, saj nudi možnost novega začetka s tem, da poruši trhle temelje starega čustvovanja.
Odrasli otroci se zaradi svoje preteklosti lotevajo reševanja težav na partnerskem področju na drugačne načine. Doma niso imeli modela, kako izgleda zdrav čustven in intimen odnos. Zato uporabijo svojo staro metodo. Ugibajo. Ugibajo, kako bi moralo izgledati ljubeče partnerstvo. In tako nastane mešanica fantazije, opazovanja in filmskih kadrov. Tisto, v kar so sigurni, je to, da ne želijo imeti partnerstva, kot so ga imeli njihovi starši.
Vstop v intimen odnos v posamezniku povzroči prebujanje čutenj in prepričanj; starih in novih. Tudi posamezniki, ki niso odraščali v disfunkcionalnih družinah, povedo, da morajo za to, da imajo dober in zdrav odnos, vlagati čas in energijo. Zdrav in kakovosten odnos ni nekaj, kar enostavno je ali pa ni. Potrebuje dva akterja.
Zapustijo sebe ali partnerja
In vendar se zelo pogosto zgodi, da odrasli otrok v sebi premleva: "Zopet gre vse narobe. Vedno je isto, čeprav na začetku upam, da bo drugače. Vem, da sem jaz kriv/a za vse. Poskušam vse, kar mislim, da bi moralo rešiti situacijo, vendar nič ne pomaga. Nisem več sigurna, da ga/jo ljubim. Mogoče sploh ne vem, kaj je to ljubezen. Mogoče je bolje, da sem sam/a." Odrasli otroci poznajo dve smeri vstopa v partnerski odnos: ko se zaljubijo ali pobegnejo iz njega ali zapustijo sebe za ceno odnosa.
Prebujanje starih občutkov je za odraslega otroka nekaj grozljivega. Da bodo ta občutja lažje razumljena, je dobro, da si pogledamo kakšna protislovna sporočila je otrok dobival v svojem prvem odnosu - odnosu s starši ali skrbniki. Ne glede na to, da je od takrat minilo že veliko let, ta sporočila na nezavednem nivoju še vedno vplivajo na posameznika na različnih življenjskih področjih.
Nekaj primerov protislovnih sporočil:
-
Rad/a te imam. Pojdi stran.
-
Nič ne narediš dobro. Potrebujem te.
-
Ja, tvoj oče/mama je naredila nekaj groznih stvari. Vendar moraš razumeti, da je bil/a pijan/a, depresiven, besen, ...
-
Obljubim ti, da ti bom naslednjič pomagal/a.
-
Vse je v redu, ne skrbi. Kako naj se vendar sedaj soočim s to težavo?
Miti o čustvenih odnosih
Družinski sistem disfunkcionalne družine je ustvaril veliko mitov o tem, kakšni naj bi bili odnosi, kakšne bodo posledice, kako bi moralo biti, ... Zaradi teh disfunkcionalnih vzorcev, ki oblikujejo pristop in doživljanje odnosov, tudi najintimnejših, so odrasli otroci pod izrednim pritiskom. Velikokrat se sprašujejo, ali je zdrav odnos sploh vreden napora. Razpeti so med nasprotujočimi si željami (želim biti v vezi - ne želim biti v vezi; želim spoznati koga - ne želim spoznati nikogar), ki morda zvenijo nezrele, vendar so zanje popolnoma resnične in jih hromijo. Zaradi te razpetosti je zanje izredno naporno dobiti iz odnosa tisto, kar si želijo.
Prvi korak na poti razbijanja mitov, ki hromijo in ovirajo pot v pravi smeri je, da jih poimenujemo.
Mit št. 1: Če bom v odnosu s teboj, bom izgubila sebe.*
*stavki so za primere napisani v ženski osebi, vendar veljajo za oba spola.
Odraščanje v disfunkcionalnem okolju ima za posledico šibek in nekonsistenten občutek jaza. Posameznik je izredno hud kritik samega sebe, zelo nesiguren vase ter istočasno lačen čustvenega stika in odziva staršev. Strah o izgubi med drugim izhaja iz pomanjkanja občutka sebe in svoje integritete. V idealnih situaciji so notranja sporočila in občutki močnejši od zunanjih vplivov. V primeru odraščanja v disfunkcionalni družini pa ni prišlo do zdravega formiranja občutenja jaza. Okolica in njeni vplivi so močni in strah, da bo še to malo jaza, ki si ga je odrasli otrok ustvaril, posrkal partner, je zelo resničen.
Resnica: Zdravi odnosi ne absorbirajo jaz-a, temveč ga vzpodbujajo.
Mit št. 2: Če bi vedel, kakšna sem v resnici, me ne bi maral.
Strah, da bo posameznik razkrinkan, smo omenjali že v poglavju o službi. Mnoge odrasle otroke namreč preganja prepričanje, da če bi jih drugi resnično poznali, jih ne bi marali. Sporočila, ki so jih dobivali doma, da so krivi za jezo, depresijo, bolezen svojih staršev, v njih niso mogla pustiti nobenega drugega prepričanja. Ali nam logika dovoljuje verjeti, da je otrok vzrok za disfunkcionalno situacijo v njegovi družini? Ne. Nikoli in nikdar.
Resnica: Malo verjetno je, da so tako dobri igralci. Njihovi partneri verjetno že vedo, kakšni so v resnici. In jih imajo radi takšne kot so!
Mit št. 3: Če boš ugotovil, da nisem popolna, me boš zapustil.
Strah pred zapuščenostjo je izredno močan pri odraslih otrocih. Izvira iz izkušenj, ko niso vedeli, kdaj bodo njihovi starši čustveno ali celo fizično dostopni, če sploh. Živeli so v stalnem strahu, da njihovih staršev jutri mogoče ne bo tam. Da se to ne bi zgodilo, da ne bi bili zapuščeni, poskušajo biti popolni in izpolnjevati vse potrebe in želje druge osebe. Če gre kdaj kaj narobe in v življenju se to dogaja; če se zgodi kakšen konflikt in v življenju se to dogaja, je strah pred zapuščenostjo tisti, ki prevzame vajeti v svoje roke. Reševanje težav in konfliktov postane drugotnega pomena. Strah pred zapuščenostjo je tisti, ki dirigira dinamiko in dogajanje.
Resnica: Nihče ni popoln. Popolnost v odnosih ne obstaja.
Mit št. 4: Midva sva eno.
V tem mitu se zrcali nezdrav način razvijanja povezanosti v disfunskcionalni družini. Starši niso skrbeli za otrokove potrebe na konstanten in zdrav način. Posamezniki, ki so odraščali v zdravih družinah, znajo vstopiti v nov odnos postopoma. Tisti posamezniki pa, ki se niso naučili zdravega povezovanja v odnosih doma, vstopajo v odnos nemudoma, v celoti in na globokem čustvenem nivoju. Priložnosti vstopiti v odnos izkoristijo takoj. Še preden se sploh zavejo, kaj se jim dogaja, so globoko čustveno vpleteni v odnos z osebo, ki je skoraj ne poznajo.
Zgodnje faze odnosov so ponavadi intenzivne, ker gre za privlačnost, kemijo, zaljubljenost. Vendar ta prepletenost in globoka povezanost postane za partnerja sčasoma zadušljiva. Ni mu dovolj, da bi moral svojo energijo in pozornost namenjati samo in izključno temu odnosu. Ko se življenje normalizira, tudi intenzivnost popusti. Manj je SMSjev, klicev, mailov,... Odrasli otrok to doživi kot zapuščenost. V kolikor ne prepozna, od kje izvira njegov strah in od partnerja zahteva enako intenzivno povezanost, se zna zgoditi, da bo zopet resnično zapuščen in zavrnjen.
Resnica: V zdravem svetu sem jaz jaz in ti si ti. In potem sva midva.
Mit št. 5: Če sem ranljiva ima to vedno negativne posledice.
Odrasli otroci so se zgodaj v življenju naučili, da so edini, ki so odgovorni za lastno srečo in da so sami zadolženi za svoje občutke. To je bilo nujno, če so želeli čustveno preživeti v domačem okolju.
V kolikor pa želijo v odrasli dobi stopiti v intimen odnos, je potrebno, da opustijo ščit, s katerim so se varovali. Ranljivost v smislu čustvene odprtosti je osnova za zdrav, intimen odnos. Že sama ideja ranljivosti je za odrasle otroke grozljiva. Pomeni jim, da ne bodo več imeli kontrole nad svojim življenjem, da bo kontrolo prevzel nekdo drug in jih ranil. V njihovem svetu ranljivost nima drugega pomena. Pomeni izgubo sebe, pogubo in nemoč.
Če želimo vstopiti v zdrav partnerski odnos, je potrebno, da partnerju omogočimo dostop do naših čutenj. To je ranljivost.
Resnica: V zdravem svetu ima ranljivost včasih negativne posledice, včasih pozitivne. Vedno pa je edina pot v čustveno zdrav partnerski odnos.
Mit št. 6: Nikoli se ne bova kregala ali se kritizirala.
Za odrasle otroke je idealno partnerstvo takšno, kjer ni niti konfliktov, niti jeze. Čeprav racionalno vedo, da to ni mogoče, si tak odnos želijo in po njem hrepenijo. V okolju, kjer so odraščali, je bila jeza zelo verjetno nesprejemljiva. Zato so se naučili čutenja racionalizirati in posledično postali depresivni.
Resnica: Partnerji se kregajo in so kritični do obnašanja drugega.
Mit št. 7: Jaz sem kriva, če gre kaj narobe. Jaz sem slaba oseba.
Občutek krivde in sramu sta kot blagovna znamka odraščanja v nezdravih družinah. Krivda je vezana na obnašanje, medtem ko sram prežema bistvo jaza in je zato bolj primaren. Odrasli otrok tako doživlja težave v partnerstvu kot njegovo odgovornost. On je kriv, da stvari niso v redu. Možnost, da bi predlagal partnerju: "Poglejva kaj se dogaja med nama, ne glede na to, kdo je kriv. Jaz sem v redu, ti si v redu. Ti in jaz morava najti, kje gredo stvari narobe.", ne obstaja. Ker v bistvu ne verjame, da je on sam v redu. Vsaka interakcija postane zato zelo zakomplicirana. Kajti strah ga je, da bi partner ugotovil, da je preslab zanj in bi ga zapusti.
Resnica: Nihče ne nosi sam krivde za situacijo v odnosu. To, da nekatere stvari niso v redu, je lahko vaša krivda. Ne pa vse. V življenju se dogajajo slabe stvari. Vi niste slaba oseba.
Mit št. 8: Če želim, da bom ljubljena, moram biti ves čas srečna.
Številni posamezniki, ki so odrasli v nezdravih družinah, so kronično depresivni. Razlogov je veliko. Od tega, da so bili prisiljeni potlačiti jezo in ostala težka čustva, da niso imeli čustveno odzivnih staršev, da so živeli v stalnem strahu in ogroženosti, ... V odrasli dobi se borijo z depresijo in poskušajo biti prijetni in popolni partnerji. Otepajo se strahu pred izgubo in zapuščenostjo in hkrati z grozo pričakujejo, kdaj jih bo partner zapustil. Če posameznik zaradi strahu pred ranljivostjo in razkrinkanjem, da ni dovolj dober, teh občutij ne deli s čustveno zdravim partnerjem, se na žalost ne morejo razrešiti. Verjetnost, da se bodo strahovi znova uresničili, je velika.
Resnica: Ljudje so včasih srečni in včasih niso.
Mit št. 9: Zaupala si bova popolnoma, avtomatično in nemudoma.
Ena od zgodnjih lekcij odraščanja v nezdravem okolju je ta, da se otrok uči nezaupati ljudem. Zavreči sveto resnico, ki mu je pomagala preživeti, je velika naloga. Brez zaupanja intimen odnos ne more zaživeti. Zato je potrebno, da se posameznik vrne v občutke in prepričanja iz otroštva ter se v varnem in zdravem odnosu uči znova zaupati. Osnovni gradniki zaupanja v odnosu so:
• Zaupanje pomeni, da partner ne bo zlorabljal vaših občutkov in da boste vi iskreno izražali svoje.
• Zaupanje pomeni iskrenost: partner bo govoril, kar misli in mislil, kar govori. In to boste počeli tudi vi.
• Zaupanje pomeni, da vas partner ne bo namerno ranil in da ga tudi vi ne boste. Če se zgodi, da vas rani, je potrebno to takoj razjasniti in se dogovoriti, da se to ne zgodi nikoli več.
• Zaupanje pomeni svobodo, da smo takšni kot smo, brez partnerjevega obsojanja.
• Zaupanje pomeni stabilnost. Gotovost v partnerja in v vajin odnos. To pomeni, da bo njegovo jutrišnje obnašanje podobno današnjemu, da se lahko zanesete in načrtujete.
• Zaupanje pomeni predanost odnosu do stopnje, za katero sta se dogovorila s partnerjem.
• Zaupanje pomeni, da bosta spoštovala vajine skrivnosti.*glej poglavje o Skrivnostih
Zaupanje pomeni različne stvari različnim ljudem in pomeni tisto in toliko, kot se partnerja dogovorita. Čeprav je zaupanje bistven del zdravega odnosa, ga je težko graditi. Ne zgodi se čez noč in zato se ne kritizirajte, če se vam proces zdi naporen.
Resnica: Zaupanje se gradi počasi.
Mit št. 10: Vse bova počela skupaj - kot eno bova.
Posledica odraščanja v disfunkcionalni družini je, da posamezniki težko razumejo meje drugega in težko prepoznavajo lastne meje. Doma so bile namreč zabrisane. Tvoje težave so bile moje in moje so bile tvoje. Odrasli otroci so zelo rigidni v pojmovanju meja, zmedeni so glede tega, kdaj vdrejo v osebni prostor in kaj je intima. Zato je potrebno veliko preverjanja in nič ugibanja. Veliko nesporazumov izvira iz tega, ker ne vedo, kje so meje druge osebe. Spoštovanje in razumevanje meja drugega je del procesa približevanja.
Med mejami in pregradami je razlika. Obstaja namreč moj osebni prostor, ki je samo moj. V njem nisem zato, ker te želim izključiti. Temveč zato, ker sem prav zaradi njega lahko tisto, kar sem in v celoti funkcionalna. Zato je potrebno in pričakujem, da spoštuješ moj osebni porostor.
Resnica: Pari preživljajo čas skupaj, sami in s prijatelji.
Zdrav odnos
Za zaključek je tukaj kratek seznam, da lahko na hitro preverimo, če smo v zdravem odnosu. Če smo, potem velja:
Jaz sem lahko jaz.
Ti si lahko ti.
Midva sva lahko midva.
Jaz lahko rastem.
Ti lahko rasteš.
Midva lahko rasteva skupaj.
Viri:
- BLACK, Claudia: »It will never happen to me«, Ballantine Books, 1987
- GRAVITZ, Herbert, BOWDEN, Julie: »A guide for adult children of alcoholics«, Simon & Schuster, 1985
- FRIEL, Linda, John: »The secrets of dysfunctional families«, Health Communications, Inc., 1988
- WOITITZ, Janet: »The complete ACOA Sourcebook«, Health Communications, Inc., 2002
- NORWOOD, Robin: »Women who love too much«, Arrow Books, 1988
- MELLODY, Pia: »Facing Codependence«, Harper Collins, 1989
|
|
DO SEDAJ SMO V ZAVODU POGLED IZDALI:
Vzgoja brez drame, celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.
Vihar v glavi, moč najstniških možganov, Daniel J. Siegel, M. D.
Celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.
Otroška slikanica DIHAM, Andreja Vukmir Brenčič
Otroška slikanica MOJE TELO, Andreja Vukmir Brenčič
Čuječnost za otroke in najstnike, priročnik, Debra Burdick
|
|
